BIOGRAFIJA

Rodila sem se v Zagrebu, staršem, ki sta mi po svojih najboljših močeh omogočila lepo otroštvo. Po naravi sem bila živahen, vztrajen in iznajdljiv otrok. Obiskovala sem I. Osnovno šolo v Celju, kjer nisem bila najbolj bleščeča učenka. Starša sta bila poštena delavca, zato sem vedela, da bom lahko v življenju nekaj dosegla samo, če se bom izobrazila in če bom trdo delala. Nisem imela veliko družbe zato sem kot otrok obiskovala tečaj plesa, glasbeno šolo, gledališki tečaj in slikarski tečaj pri dr. Djemal-u Djokoviču. Na področju umetnosti in kreativnosti sem vedno blestela, tu sem našla svoj svet.

 

Zaradi očesne bolezni strabioze in očal z visoko dipotrijo nisem bila priljubljena, tudi učitelji v šoli so dostikrat bili diskriminatorni do mene skratka nisem bila sprejeta med svojimi vrstniki. Bolečine katere so mi bile povzročene s strani sovrstnikov in učiteljev, ter domačega okolja, nisem znala reševati, zato sem velikokrat bila žalostna. Skozi Srednjo gradbeno šolo sem se komaj privlekla. Nihče ni verjel vame. Doma tisti čas nisem imela podpore. Prvi in drugi letnik nisem opravila, tako sem izgubila možnost rednega izobraževanja na srednji šoli. Stiska v kateri sem se znašla je bila zelo velika. Mislila sem, da je to moj konec.

 

Prvo zaposlitev sem si našla kot čistilka v bolnici, kjer sem vsak dan čistila ordinacije zdravnikov. Nekega dne, me je ogovorila zdravnica, s svojimi besedami mi je vlila pogum, dala motivacijo. Ta gospa je verjela vame tako močno, da sem to začutila tudi sama. Ona me je pohvalila, povedala je, da res dobro opravim svoje delo. Tako sem po prvi pohvali po dolgem času res zacvetela. Gospa doktor je od tistega dne svetovala kaj naj storim, da obrnem življenje v pravo smer. Prvič v življenju sem imela pravega svetovlalca. Tako sem si sestavila načrt rešitev svojega problema in ga začela tudi izvajati. To je bila prva prelomnica v mojem življenju.

 

Najprej sem finančno poravnala izpite, na drugi srednji šoli pri drugih profesorjih, katerih prej nisem mogla opraviti zaradi slabega odnosa s profesorji. Tudi, če bi znala vse, izpita ne bi opravila. To je razlog, da sem si uredila opravljanje izpitov v drugem kraju. Prvič v življenju sem imela občutek, da imam svoje življenje v svojih rokah. Po tem, ko sem opravila izpite tudi opravila srednjo šolo.

 

Po srednji šoli, sem se vpisala na študij Kemije in kemijske tehnologije v Mariboru. V drugem letu študija, sem s sošolko Majo nekega večera bila, na koncertu skupina Afir Bafir v Štuku. To je bil dan ko se je zgodila druga največja prelomnica v mojem življenju. Priznam, da sem imela slab občutek, čutila sem, da se bo nekaj zgodilo. Tudi sama sem prosila vesolje, da mi pomaga najti ugodno rešitev, da bi lahko študirala želeni študij, nikakor se nisem videla v vlogi diplomiranega kemijskega tehnologa. Tistega večera je univerzum uslišal moje prošnje to noč nisem prišla domov, bila sem udeležena v hudi prometni nesreči. Zelo dobro se spomnim trenutka, ko so me izrezali iz osebnega vozila Suzuki Maruti v katerega je z vso silo 100 km/h trčilo vozilo BMW. Zbudila sem se v bolnišnici Maribor popolnoma nepokretna, zabuhla in otekla, delno brez spomina. Zdravniki so mi povedali, da bo okrevanje dolgo, imela sem zlom medenice in kolka na treh mestih, delno izgubo spomina. Več dni sem ležala v bolnišnici. Zdravnike sem prosila, da mi pojasnijo zakaj ne morem hoditi. Povedali so mi, da bom nekoč hodila a da bom šepala. Že od malih nog sem rada plesala, takšni stavki in takšna miselna naravnanost zdravnika mi ni bila všeč. Ko sem bila v nezavestnem stanju tisti moment trka se je v meni močno premaknilo. V meni so močno odmevale besede. Samo eno možnost imaš, samo eno življenje, ne čakaj. Vse to je vodilo v odločitev, da sem bolnišnico zapustila na lastno odgovornost. Vedela sem, da bom lahko plesala in da bom lahko normalno hodila. Že dolgo vem, da alternativna medicina, pravilna prehrana, ravnovesje okolja v katerem bivamo, pravilna naravnanost, voda ter zelišča pripomorejo k samozdravljenju. Prijateljica Maja s katero sem bila udeležena v prometni nesreči, mi je dala pismo, v tem pismu sem imela podatke o zavarovanju. Bolnišnico sem zapustila v voziku in tu se je začela moja pot uspeha, samozdravljenja in svobode.

 

Znova sem se učila hoditi, za celjenje trojnega zloma v kolku in medenici sem potrebovala veliko časa zase. Ta čas sem izkoristila za branje knjig, samospoznavanje in sprehod na bregljah. Za razdaljo 300 m sem potrbovala več ur. Prijatelji s študija kemije in kemijske tehnologije so mi svetovali in prinesli zeliščne čaje in doma so mi domači stali ob strani. Tako sem tudi čez čas popolnoma okrevala in shodila.

 

Dobila sem drugo priložnost. Odločila sem se, da bom zaživela svoje sanje. Naredila sem načrt, da bom šla študirat Organizacijo in management v Kranj. Zato sem morala trdo garati, moje srednješolske ocene niso bile visoke, zato sem si zgolj lahko plačala izredni študij. Z študij je bilo potrebno odšteti 500 000 tolarjev. Take vsote denarja nisem imela niti sama niti nihče doma, da bi mi lahko posodil. Iskala sem delo, pa vndarle, ga nikakor nisem našla. Bila sem popolnom obupana, vedela sem, da, če ne bom takoj pričela z delom, da ne bom zaslužila vsote, ki jo moram plačat. S svojim obupom in razočaranjem, sem šla v naravo, k potočku, kjer me nihče ni mogel videti, da sem se jokala. Solze razočaranja in obupa so mi tekle po obrazu, z mislijo, da ne bom mogla uresničiti svoje, sem razočarono sedela. Z rokami sem se dotikala zemlje in prosila sem vesolje, da mi pomaga pretrpeti bolečino razočaranja. V tem trenutku mi je zazvonil telefon, na drugi strani je bil prijatelj Boštjan. Vse kar se mi je tisti trenutek dogajalo sem povedala prijatelju in ta je odvrnil, da kliče, ker ima službo zame. Takoj sem začela z delom natakarice in nočnega čuvaja, da sem si prilužila delnar, za delno plačilo šolnine. Tisti čas, sem imela velike težave s komunikacijo pri sarših, niti mi niso verjeli, da toliko delam. Čez dan sem kelnarila, čez noč sem prespala v jurčku sredi mesta. Domov sem odhajala le na tuširanje menjavo oblek. Verjamem, da mi mati takrat ni zaupala mojim osebnim načrtom. Na koncu sem 29 avgusta imela 250 000 tolarjev za šolnino Organizacije in Managementa v Kranju. Zaradi tako neverjetnih dogodkov verjamem, da vsak zmore vse kar si zamisli, jaz sama, sem ta primer.

 

Od izplačane zavarovalnine od prometne nesteče, sem si plačala preostalo šolanje na Fakulteti za organizacijske vede, kjer sem z odliko diplomirala na tematiko Evalvacija kakovosti študijskega procesa na UM. Med študijem se se priključila študenskemu časopisu Organon, časopis študentov Gorenjske, kjer sem pisala članke 5 let. Vedno sem znala izkoristiti priložnost biti iskrena in prositi za pomoč, hkrati pa ponuditi volentersko delo za preizkušnjo. Peter je bil moj prvi šef v novinarskih sferah in njemu sem lahko hvaležna, da je začutil mojo iskreno namero in željo postati novinarka. Vedela sem, da je mediski svet ključni faktor pri uspehu. Tako so se mi odprla vrata v svet novinarsta v katerem delam še danes, za seboj imam več sto novinarksih prispevkov, več kot petdeset intervjujev. V času študija sem bila predstavinca Študentskega sveta na Fakulteti za organizacijske vede in na Univerzi Maribor. Svoje izkušnje sem raziširla tudi na televizijske ekrane, tako sem kot študentka in novinarka delala za POP TV na Kolpafestu, na TV3 kot novinarka v oddaji VIP Magazin, kasneje sem bila izvršna urednica Perla mode ter novinarka za revijo Profit. Tia, mi je odprla vrata v svet mode, njej sem zelo hvaležna za vsako vez in vsak trenutek. S Tio sem sodelovla v nadaljevanki 7 dni življenja modela, vrtela se je na TV 3, organizirala modne revije v Portorožu Alayi in Red carpet v diskotki Escape v Celju, ter soustvarila nekaj kolekcij oblačil.

 

Ves čas študija sem slikala zato sem ustvarila veliko zbirko slik. Slikarstvo me pomirja in uživam v njem. Vse slike katere so naslikane so razprodane. Slikarske razstave sem imela v Teatru v Celju, na Srednji tehniški šoli, V klubu Kljub Celje. Na tematiko ogledalo duše in Neznano v skritem. V sklopu slikarskih raztav sem soustvarila s pomočjo posameznikov kataloge slik, katere so danes na stenah lastnikov.

 

V tem času sem se zaljubila in rodila sina Denisa. Moj sin je moj sonček in mi pomeni vse na tem svetu. Materinsko delo mi je spremenilo življenje. Kljub otroku sem bila zelo aktivna, praktikum sem opravljala na Ministrstvu za visokošolstvo znansot in tehnologijo, na uradu za meroslovje. Tam sem se največ naučila od Dr. Karmen Kern Pipan. V času nosečnosti sem se pričela zavedati, da bom sama vzgajala sina, zato sem bila v depresiji. Vsak dan sem se zaradi stresa in skrbi redila. V nekem trenutku to je tisti čas, ko sem se začela zavedati kaj sama sebi delam, sem že tehtala 120 kilogramov. Bila sem sama sebi težka, bila sem zasičena s strupi, v stiski, venomer sama z otrokom v mestu brez pravih prijateljev. Zgodilo se mi je najhujše. Lastnica stanovanja v katerem sem bivala z otrokom in fantom je pričela s odprodajo stovanja. Sredi sezone sem ostala z otrokom na cesti s fantom na katerega se nisem mogla zanašati. V stiski sem se odpravila z otrokom do saršev fanta oni so bivali v Kranju, spomijam se stavka ob vprašanju ali bi sprejeli mene otroka in njihovega sina v njihovo hišo, mi je dedek otroka in oče fanta hladno odvrnil, da lahko grem pod smreko. Problem je bil zelo velik, nikakor nisem mogla najti primernega stanovanja na razpolago so bila zgolj stanovanja višjega standarda.

 

Na koncu sem se na vrat na nos selila v nadstandardno stanovanje tu mi je na besedo pomagal lastnik Mark. Nadstandardno stanovanje sem plačevala s praskanjem sten in pripravo sten na freske v cerkvi v Kranju jer je zaradi težkih pogojev dela bilo tudi nadsandardno plačilo. Stanovanje je imelo savno, jacuzi in fitnes. To je bil moment, ko sem se zavedala, da lahko izkoristim edinstveno priložnost in si vrnem postavo. Hujašnje iz 120 kilogramov v 60 kilogramov ni lahka naloga. Veliko samoizobraževanja, odrekanja in discipline je potrebne, da je hujšanje pravilno. Sama sem si pomagala tako, da sem si najela strokoven tim kateri mi je stal ob strani. Nisem bila bogata in nisem si migla privoščiti tega tretmaja. Spisala sem idejo in šla od fitnesa do fitnesa v Kranju. Fitnes center Megacenter mi je ponudil profesionalno pomoč, s tem, da smo fotografirali in na koncu tudi celo zgodbo objavili v medijih. Po dveh letih sem shujšala na 60 kilogramov in postala model. Ustvarila sem svoje modne kolekcije oblačil in jih tudi razstavila ter prodala.

 

V vsem tem času je v meni ostajala želja, da postanem diplomat, da se bom lahko borila za človekove pravice, da bom lahko zgled, da lahko prepotujem svet. Pričela sem s prostovoljnim delom pri British Council Ljubljana kot advokatka za klimatske spremembe. S skupino prostovoljcev smo ustvarili projekt En dan brez meja in bili povabljeni na praznovanje rostnega dne Kraljice Elizabete II,. Kraljica Elizabeta II je za rojstni dan prejela v dar moje umetniško delo, sama pa sem prejela prestižno nagrado za delo in organizacijo konference o dnevu brez mesa v Sloveniji. Moja kariera v diplomacijo je bila odprta imela sem prvo priporočilo tako visokega ranga. Peter mi je povedal, da obstaja magistski študij mednarodnih diplomatskih ved, kjer je predmetnik pravnega značaja in točno to kar sem si želela. Kandidirala sem na izbrani študij na Brdu pri Kranju s priporočili Fakulete za organizacijske vede, kjer se je začela moja pot zagovorništva človekovih pravic. Kot študentka sem vsa leta bila predstavnica študentskega sveta ter predstavnica sveta Univerze Maribor, kjer sem uspešno zagovarjala študentske pravice in sem bila v vseh komisijah za študentske zadeve za kar sem prijela priporočilo Fakultete in Univerze Maribor.

 

Dočakala sem svoj cilj, da sem bila sprejeta na Fakulteto za držvne in evropske študije. Začetki so bili zelo težki, nikoli nisem študirala prava, vsi predmeti so bili povezani z zakonodajo in pravom. Študij sem končala ob delu na Občini Kranj na oddelku za geodezijo ter na poziciji odnosov z javnostmi v politični stranki. Magistski študij mednarodnih in diplomatskih ved sem uspešno zaključila z magistrskim delom Intelektualna lastnina v digitalnem svetu in piratstvo.

 

Znašla sem se na raspotju. Želela sem delati v diplomaciji. V tem času sem postala samohranilka, sina Denisa sem od njegovega drugega leta praktično vzgajala sama. Imela sem le stvari in znanje sebe in otroka, starši so mi pomagali kolikor so lahko. Mama mi je vedno stala ob strani tako, da je pazila mojega otroka, za kar sem ji neizmerno hvaležna.

 

S pomočjo pravih svetovalcev sem verjela vase. Zavedala sem se, da s tem, da bom sedela doma, ne bom postala diplomat. Odločila sem se reagirati v dani situaciji in storiti vse kar lahko, da uresničim svoj cilj. Po naključju sem na spletu našla obvestilo, da iščejo prostovoljce na Inštitutu za kulturno diplomacijo in poslala sem prošnjo za sprejem.

 

Tisti čas nisem imela denarja za tako prostovoljno delo, niti pogojev, saj sem bila samohranilka. Odločila sem se, da bom vložila v ta cilj vse kar imam. Imela sem znanje in stvari, da sem si lahko finančno privoščila izkušnjo dela v diplomaciji sem prodala vse kar sem imela in je imelo neko vrednost. Uredila sem splošno prodajo stvari. Ko sem se odločila, da bom dosegla cilj, sem delala vse kar sem lahko v dani situaciji za dosego cilja.

 

Bila sprejeta v diplomacijo kot prostovoljka v Berlinu, kjer nikoli v življenju nisem bila. Svoje delo sem nadaljevala v Belinu na Inštitutu za kulturno diplomacijo ICD Berlin. Sarši so mi v trenutnku priskočili na pomoč in več časa skrbeli za mojega sina Denisa. Denis je bil star tri leta, ko sem šla v Berlin s 3500 euri. Najela sem sobo preko inerneta, priznam, da me je vera vase spremljala ves čas, nisem vedela v kaj se spuščam. V Berlinu me je pričakala prijazna Nina pri kateri sem živela in prekrasni sodelavci ter profesonalen odnos in svetovna diplomacija. Tri mesece sem delala, dala vse od sebe, organizirala sem tri vrhunske medanrodne konference z elitnimi državnimi uradniki. Po treh mesecih so me sprejli in dobila sem prvo zaposlitev v Berlinu postala sem diplomat in tako uresničila otroške sanje.

 

Zaradi narave dela ter zahtevnosti ni bilo možnosti, da bi pripeljala kot samohrnilka svojega sina Denisa v Nemčijo, zato sem se odločila, da se vrnem nazaj domov, k sinu Denisu. V Celju sem tudi ustvarila svoj stalni dom, svojo bazo. Takoj po vrnitvi iz Nemčije sem bila zelo aktivna, delala sem na odnosih z javnostmi pri filmu Izhod. Odprla sem svojo nevladno organizacijo Civilno združenje za zaščito človekovih pravic na pobudo prijatelja Aljoše. Ustvarila sem veliko projektov med drugimi tudi Counter Culture Festival, konferenco o človekovih pravicah, izvedla sem vrsto delavnic o izboljšanju življenja, korakih do uspeha, izvedla serijo pravnih in drugih organizacijskih delavnic ter prireditev. Danes želim tebi pomagati do tvojega uspeha. Pokazala ti bom vse tiste korake, do cilja katere potrebuješ. Vse kar želiš  lahko postaneš tudi ti, le dovoli si.